Konteksti (Tomaž Bešter), 27. april 2015 ― Če bi moral kdaj koli izbirati, katera pesem Guns n' Roses mi je najbolj pri srcu, katero še danes, po dolgih letih, ki so minili od rednega poslušanja, bi še vedno trdil prav isto, kot pred leti. Gre za eno najdaljših njihovih in sliši na ime Estranged. Navduševala me je najprej zaradi čistega zvoka Slasheve kitare, ki žalostno zavija Axlove še bolj žalostne verze v neko melanholijo in obup, tragedijo brez primere. Le klavir se zdi tisti, ki pelje vse skupaj naprej, pa vendar ne more skriti lepote, ki izvira iz žalosti nečesa, kar je izginilo in kar je ostalo za tem izginotjem. Preostanek je boleč in omejen na bolj ali manj neprestano spraševanje o tem, koliko je vredno tisto, kar ostaja; pomešano s pogovorom, nagovorom tistega, ki umanjka, ki je izginil in obenem tudi tistega, ki je napravil to odtujenost takšno, da se iz njene snovi lahko stke le še žalostna balada. Brez zapustitve ni zapuščine. In ko zapuščina močno boli, lahko sledi odtujenost. V odtujenosti pa razmišljaš le o tem, česar ni več. In o sebi, ki ostal si zadaj. Ker si tudi ti le zapuščina. In nato lahko napišeš pesem, ki ji daš naslov Estranged.Lahko pa o tem napišeš tudi roman. In mu daš naslov Popolna akustika.Popolna akustika je prodoren, krajši roman italijanske pisateljice Darie Bignardi. Doživljal sem ga ne le kot kratkega temveč tudi kot minimalističnega. Prav nič baročno osladnega ni na njem in ničesar ni odveč. Avtorica je štedila z vsemi ovinkarjenji in na račun nepotrebnih odmikov ni izgubljala rdeče niti ali pridobivala na avtorskih polah. Na račun tega bi sicer lahko za določena občutja porabila nekoliko več časa, ali celo vključila aktivno vlogo katerega od pomembnejših likov, pa tega ni storila. In vendarle se mi zdi, da je bilo tako nalašč. Tisto, česar v delo ni vključila, ni izpustila po pomoti, temveč je bilo nalašč. Po tej plati roman učinkuje izvrstno. Ravno v zamolčanem in neizrečenem je ogromno. V tem konkretnem primeru, v primeru Popolne akustike, je neizrečeno sprožilec za

Filmski kotiček, 23. april 2015 ― Slovenski naslov: -Država: TajvanLeto: 2013Žanri: Drama, Grozljivka, Triler Dolžina: 111' , ImdbRežija: Mong-Hong ChungScenarij: Mong-Hong ChungIgrajo: Jimmy Wong, Joseph Chang, Liang He-chun, Tou Chung-hua, Chen Shiang-chyi, Leon Dai Soul je četrti celovečerec tajvanskega režiserja Mong-Hong Chung, ki je svoje filme že predstavljal v Locarnu (The Fourth Portrait, 2010) in Cannesu (Parking, 2008). Njegov zadnji izdelek so med drugim zavrteli v Torontu in na bližnjem Far East Film festivalu v Udinah, kjer ga je "ujel" moje radar za otkrivanje potencialno zanimivih naslovov. Glavni junak zgodbe je A-chuan (Joseph Chang), mladenič zaposlen v japonski restavraciji v Tajpeju, ki se v zadnjem obdobju obnaša precej čudno. Nekega dne v službi kolapsira in konča v bolnišnici. Preiskave ne ponudijo nobenih otipljivih rezultatov, zato zdravniki kot najverjetnejši vzrok težav označijo težjo obliko depresije. Nekaj dni kasneje sodelavci A-chuana odpeljejo v rojstno vas v gorah; v čudovitem naravnem okolju, v družbi ostarelega očeta, so njegove možnosti za okrevanje nedvomno boljše. Čez nekaj dni v gorsko kočo pride tudi A-chuanova sestra, ki bo poskušala očetu pomagati z povsem odsotnim bratom, ki od prihoda ni spregovoril niti ene same besede. Sestra je v skrbeh, saj brat že več dni nič pojedel, a že naslednjo noč je malo bolj pomirjena, ko ga sredi noči opazi s polnimi usti. Spokojna vseeno ne more biti, ko vidi, da brat vase tlači ledeno mrzlo hrano naravnost iz hladilnika. Naslednje jutro ostareli oče vstopi v hišo in na tleh zagleda hčerkino truplo.     »Hotela me je poškodovati.«, izusti mladenič. »Kdo sploh si?« ga vpraša oče. »Videl sem, da je to telo prazno, zato sem se vanj naselil.« mirno odvrne mladenič. Se je v A-chunu prebudil psihopat, ki se je vseskozi skrival globoko v njem?  So oblast nad njim prevzele demonske sile? Ali je vse skupaj morda rezultat duševne bolezni, zaradi katere je mladenič povsem izgubil stik z realnostjo? To je izhodišče, iz katerega na